Urejenost lovstva

Urejenost lovstva na primeru izbranih evropskih držav

Gospodarjenje z divjadjo, predvsem pa lovna pravica in lastnina divjadi, se razlikuje od države, do države. Urejenost lova v Sloveniji poznamo večinoma zelo dobro, manj pa nam je znano, kako je to področje urejeno drugod po Evropi. S Slovenijo sem primerjal naslednje države: Avstrijo, Švico, Hrvaško, Švedsko, Nemčijo in Madžarsko. Odgovoriti sem skušal predvsem na spodnja vprašanja.

Kakšne pravice glede lova in uplena divjadi imajo lastniki kmetijskih zemljišč?

Čigava lastnina je divjad?

Kdo lahko postane lovec?

Kakšna je organiziranost lovstva?

Katere vrste lova so dovoljene?

Ali se izplačujejo odškodnine za škodo, ki jo divjad naredi na kmetijskih in gozdnih zemljiščih?

 

V Evropi ni države, kjer bi bila divjad, ki se pojavi na nekem zemljišču last lastnika zemljišča, ampak sta na voljo le dve možnosti – ali divjad ne pripada nikomur, ali pa je last države. Tako je omejeno tudi gospodarjenje z divjadjo. Tam, kjer je divjad v državni lasti, lahko država odreja odstrel s prodajo lovnih dovolilnic oz. prepušča odstrel posameznikom oz. lovskim društvom, ne glede na lastnino zemljišča. Tam, kjer divjad ne pripada nikomur, je gospodarjenje z divjadjo urejeno na podlagi »pogodbe« med lastnikom zemljišča, kjer se divjad pojavlja in državo. V pogodbi je nato dogovorjen način gospodarjenja z divjadjo.

 

Slovenija

Lovstvo v Sloveniji ureja Zakon o divjadi in lovstvu (ZDLov-1. Ur. l. RS, 16/2004). Krovna organizacija je Lovska zveza Slovenije, ki ima preko 20000 članov.

Lovec lahko postane vsak, ki opravi lovski izpit in opravi pripravniško dobo v trajanju najmanj enega leta. Lovski izpit je sestavljen iz praktičnega in teoretičnega dela. Opravljen praktični del izpita je pogoj za opravljanje teoretičnega dela izpita.

Divjad je last države oz. republike Slovenije. Divjad uplenjena v skladu z zakonom o divjadi in lovstvu in s predpisi, izdanimi na njegovi podlagi, postane last upravljavca lovišča oziroma upravljavca lovišča s posebnim namenom. Za namen upravljanja z divjadjo je republika Slovenija razdeljena na lovsko upravljavska območja, ki se za izvajanje načrtovanih ukrepov razdelijo na lovišča in lovišča s posebnim namenom. Lovišče je prostorsko zaokrožena zemljiška in vodna površina, ki ne sme biti manjša od 2000 ha lovne površine, ter glede na naravne ter druge pogoje v prostoru omogoča:

  • smotrno in usklajeno razporeditev ter izvajanje v lovsko upravljavskem območju načrtovanih ukrepov in nalog pri upravljanju z divjadjo;
  • zagotavljanje sredstev za povračilo škod od divjadi lastnikom zemljišč;
  • učinkovito spremljanje in nadzor upravljanja z divjadjo.

Lovišča in lovišča s posebnim namenom se oblikujejo ne glede na lastništvo kmetijskih zemljišč in gozdov ter upravno-administrativnih delitev ozemlja Republike Slovenije. Načrte lovsko upravljavskih območij izdeluje Zavod za gozdove RS v sodelovanju z lovskimi organizacijami, območnimi enotami Zavoda RS za varstvo narave, območnimi enotami Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije, lokalnimi skupnostmi in drugimi, katerih dejavnost je povezana z divjadjo in njenim okoljem. Letni načrt za posamezno lovišče in lovišče s posebnim namenom, izdelajo upravljavci teh lovišč.

Nosilci trajnostnega gospodarjenja z divjadjo so upravljavci lovišč in upravljavci lovišč s posebnim namenom. Upravljavci z lovišči in lovišči s posebnim namenom so v Republiki Sloveniji za dejavnost lovstva registrirane pravne osebe, ki se morajo zaradi trajnostnega gospodarjenja z divjadjo združevati v območna združenja upravljavcev lovišč. Vlada Republike Slovenije podeli koncesijo za trajnostno gospodarjenje z divjadjo v loviščih. Vlada uredi trajnostno gospodarjenje z divjadjo v loviščih s posebnim namenom z aktom o ustanovitvi lovišča s posebnim namenom ali s posebnim aktom.

Dovoljeni načini lova so:

  • lov s puško risanico in šibrenico,
  • sokolarjenje oz. lov divjadi s pomočjo avtohtonih vrst ptic ujed,
  • selektiven lov s pastmi.

Kmetje oz. drugi uporabniki zemljišč so dolžni kot dobri gospodarji, obvarovati premoženje pred nastankom škode zaradi divjadi. Izvajati morajo tudi druge predpisane ukrepe in uporabljati zaščitna sredstva, ki jim jih priskrbi upravljavec lovišča. Če škode to ne prepreči, lahko oškodovanec od upravljavca lovišča zahteva izvedbo ukrepov za preprečitev nadaljnje škode. Oškodovanec je upravičen do izplačila odškodnine za škodo, ki mu jo povzroči divjad.

Avstrija

Zvezna ustava iz leta 1920 je pristojnost urejanja lovskih zakonov naložila posameznim zveznim deželam. Obenem ne obstaja krovni zakon, ki bi lovstvo urejal na zvezni ravni. 110000 lovcev je združenih v lovskih združenjih v vsaki od devetih zveznih dežel. Lovska združenja delujejo pod okriljem centrale avstrijskih deželnih lovskih združenj.

Dovoljene so naslednje oblike lova:

  • Lov s puško risanico in šibrenico,
  • Lov s pastmi,
  • Sokolarjenje (lov s pomočjo izšolanih ptic ujed),
  • Jamarjenje (lov z lovskimi psi v podzemnih rovih),
  • Privabljanje z maketo ptice roparice.

 

Lovska pravica v Avstriji brez izjem pripada lastniku zemljišča, vendar mora, da jo lahko dejansko koristi, posedovati dovolj veliko zemljišče. Pogoj je lastništvo vsaj 115 ha (v nekaterih zveznih deželah tudi 300 ha), velikega zaokroženega zemljišča. Mora biti včlanjen v enega od lovskih združenj, imeti pa mora tudi veljavno lovsko izkaznico. Sicer pa lahko več zakupnikov zakupi skupno lovišče. Vsak zakupnik mora spoštovati pravice in omejitve, ki mu jih nalaga lovna pravica. Lastniki zemljišč v skupnem lovišču, so upravičeni do rente, v zameno za lovno pravico, ki so jo dali v zakup. Lovišče lahko najamejo že 3 lovci, ki morajo imeti veljavno lovsko izkaznico, obenem pa jo morajo imeti vsaj 3 leta. Minimalna uporabna površina skupnega lovišča je 500 ha.

V Avstriji divjad ne pripada nikomur in je del zemljišča, na katerem živi. S pravnega vidika si jo lahko prisvoji le oseba, ki izpolnjuje pogoje za lov na tem zemljišču. Z ujetjem oz. odstrelom divjad postane lastnina lovca.

Vsaka zvezna dežela ima svoje pogoje za pridobitev lovske izkaznice. Vsak kandidat, ki želi postati lovec, mora v zvezni deželi, kjer bi želel loviti, opraviti ustni in praktični del (strelski preizkus) lovskega izpita. Uspešni kandidati prejmejo veljavno lovsko izkaznico, s katero lahko kot gostje lovijo tudi v drugih avstrijskih zveznih deželah (z izjemo Tirolske) in Koroške, kjer morajo opraviti še preizkus iz lovskega prava. Vsak lovec je deležen tudi skupnega zavarovanja za vsakršno psihično ali fizično poškodbo, ki bi jo povzročil, sicer pa tudi za poškodbe zaradi nesreče pri lovu.

Lovci izvajajo tudi naravovarstvene projekte, kot so:

  • odkup zemljišč za sajenje rastlin za objedanje in izgradnjo habitatov,
  • sajenje divjih sadnih vrst,
  • sejanje semenskih mešanic na neobdelanih zemljiščih,
  • zasajanje drevesnih mejic, za zaščito sestojev pred objedanjem in močnimi vetrovi in izgradnjo gozdnega roba,
  • vsako okrožje izvaja ukrepe za zaščito najranljivejše živalske vrste (npr, za jerebico, divjega petelina, ruševca, vidro, risa in druge).

Da se divjad odvrne od kmetijskih zemljišč, je v vsakem lovišču krmljenje divjadi obvezno. Za povračilo škode, ki jo je povzročila zaščitena vrsta divjadi, je odgovorna posamezna zvezna dežela. Za povračilo škode od lovne divjadi, je odgovoren upravljavec lovišča. Lastnik zemljišča mora pred tem dokazati, da je na kmetijskih površinah uporabil zaščitne ukrepe.

Švica

Lov v Švici je urejen z zveznim zakonom. Obstajajo 4 lovska združenja, ki spadajo pod krovno švicarsko lovsko organizacijo. Kandidati za lovce morajo opraviti teoretični in praktični preizkus znanja, ki se med kantoni razlikuje in plačati letno dovolilnico. Pogoj za podaljšanje veljavnosti letne dovolilnice je opravljen test znanja.

Obstajajo tri ureditve lovstva. Z dvema tretjinama površine prevladuje ureditev z lovskimi dovolilnicami, s katerimi je možno loviti na večini površin vključenih kantonov (z izjemo zveznih lovnih rezervatov). Čas lova je omejen na del jeseni. Določena je količina divjadi, ki jo lahko uplenijo. Število članov ni omejeno. Omenjena ureditev velja v vseh kantonih, z izjemo spodaj navedenih.

Na tretjini površine velja zakupni sistem, kjer je lov dovoljen v lovnih revirjih. Lokalno lovsko združenje od skupnosti za dobo 6 do 8 let zakupi zemljišče namenjeno lovu. Višina zakupnine je določena glede na količino uplenjene divjadi. Število članov v lovskih združenjih je omejeno. Ureditev velja v kantonih: Zürich, Luzern, Solothurn, Basel-Stadt, Basel-Land, Schaffhausen, Sankt Gallen, Aargau in Thurgau.

V ženevskem kantonu velja državni monopol, saj je lov v tem kantonu prepovedan od leta 1974. Za upravljanje z divjadjo skrbi 13 čuvajev.

Zakupnik lovišča je lastnikom zemljišč dolžan plačati odškodnino za škodo na kmetijskih površinah zaradi divjadi. Oblasti posameznih kantonov določijo zaščitne ukrepe, ki jih morajo sprejeti lastniki kmetijskih zemljišč, da lahko kasneje zahtevajo povzročilo škode, če ta kljub temu nastane. Oblasti kantonov same določajo obseg odškodnine in omejijo tudi njeno višino.

Švedska

Na Švedskem vso zakonodajo sprejema parlament, ministrstvo za kmetijstvo je zadolženo za vprašanja v zvezi z lovom. Švedska agencija za zaščito okolja nadzira in spremlja lov in gospodarjenje z divjadjo. Na lokalni ravni so za lov odgovorne okrožja oz. odbori za lov, ki jih sestavljajo predstavniki gozdarstva, kmetijstva, lovstva, rekreativni športniki in naravovarstveniki.

Vsak lastnik zemljišča (ne glede na velikost), ima lovno pravico do divjadi na tem zemljišču. Če je ne želi izkoristiti, jo lahko da v zakup, na celotnem ali samo na delu zemljišča. Približno polovica ozemlja je v državni lasti ali v lasti velikih podjetij, večinoma v osrednjem in severnem delu države. Tam lovno pravico zakupijo posamezniki ali lovska združenja. Kjer so zemljišča manjša, jih lastniki združijo v večje lovske revirje, kar je zelo pomembno tudi za ohranitev divjadi, ki za svoj obstoj potrebuje večje površine (npr. los).

Na Švedskem je lov precej popularen šport, izvaja pa ga cca 300000 lovcev, od tega jih je okoli 195000 včlanjenih v švedsko zvezo za lov in gospodarjenje z divjadjo, ki tudi zastopa njihove interese. V njej je zaposlenih okoli 100 strokovnjakov s področja lova in gospodarjenja z divjadjo, komuniciranja, izobraževanja in administracije.

Vsi novi člani morajo od leta 1985 opraviti pet delni teoretični in praktični preizkus, ki je osnovni pogoj za pridobitev pravice do posesti in uporabe orožja. Vsak lovec mora vsako leto plačati prispevek za gospodarjenje z divjadjo in lov krovni organizaciji, ki nato del denarja porabi tudi za podporo projektom naravovarstvenih skupin in raziskave divjadi. Vir financiranja so tudi posebne dovolilnice za lov na losa. Vsi lovci so nezgodno zavarovani, tako za škodo in poškodbe z lastne, kot s strani tretje osebe.

Dovoljen je odstrel z lovskim orožjem – puško risanico in puško šibrenico in uporaba izšolanega lovskega psa.Dovoljene so vse oblike lova, ki so izrecno opredeljene v lovski zakonodaji, vendar med njimi ni sokolarjenja, pogonov z lovskimi psi in lova z lokom.

Za povračilo škod ni vzpostavljen poseben mehanizem, vendar je dovoljen odstrel živali, ki je škodo povzročila. V primeru škod velikega obsega, lahko lokalne oblasti predpišejo odstrel vrste divjadi, ki je škodo povzročila.

Hrvaška

Na Hrvaškem je v krovno organizacijo, hrvaško lovsko zvezo včlanjenih okoli 60000 članov.

Lovec lahko postane vsak, ki opravi teoretični in praktični preizkus iz tečaja v trajanju 125 ur. Ta obsega zgodovino lova, lovsko zakonodajo, naravoslovje in bolezni divjadi, gospodarjenje z divjadjo, lovsko kinologijo, lovsko orožje in lovsko etiko ter osnove ekologije in zaščito narave.

Lovsko dovoljenje traja 5 let, vanj pa je vključeno tudi nezgodno zavarovanje.

Divjad je last države. Odprto lovišče ne sme biti manjše od 1000 ha, na otoku ali skupini otokov pa 500 ha. Ograjeno lovišče, v katerem se divjad intenzivno goji, ne sme biti manjše od 1000 ha. Koncesije trajajo 30 let in veljajo za državna lovišča, zakup zasebnih ali skupnih lovišč pa 10 ali 20 let

Zasebno lovišče je lahko zemljišče v lasti ene fizične ali pravne osebe, ki ne sme biti manjše od 1000 ha, hkrati pa mora biti zaokroženo. Na otokih in skupini otokov ne sme biti manjše od 500 ha. Lastnik zasebnega zemljišča mora državi plačati zakupnino. S tem pridobi tudi lovno pravico na tem zemljišču. V kolikor se ne ustanovi zasebno lovišče, se na istem zemljišču ustanovi državno ali skupno lovišče.

Dovoljeno je sokolarjenje in odstrel divjadi s puško risanico in šibrenico, vabljenje in lov s pastmi.

Izplačuje se odškodnina za škodo na kmetijskih površinah in pridelkih, kjer je lastnik zemljišča uveljavil v zakonu o lovstvu predpisane zaščitne ukrepe. Obvezno je krmljenje divjadi, da se divjad odvrne od kmetijskih zemljišč.

Nemčija

Osnova lovske zakonodaje je zvezni zakon o zaščiti narave iz leta 1976. Število članov lovskih organizacij je 338000, po novejših podatkih pa je vanje vključenih 369000 članov. Pravica do lova pripada lastniku zemljišča, v praksi pa sta uveljavljena dva sistema. Revirni, ki se od sistema dovoljenj v drugih državah razlikuje po tem, da je lov dovoljen samo na posameznih območjih oz. lovnih okoliših. Zasebna lovišča morajo obsegati vsaj 75 ha in morajo biti neprekinjeno povezana oz. zaokrožena, skupna lovišča pa vsaj 250 ha, vendar so lahko sestavljena iz manjših površin. V visokogorju je minimalna površina skupnih lovišč 500 ha. Posamezne zvezne dežele lahko določijo višjo minimalno površino lovišč, ne pa nižje od 70 ha (za zasebna lovišča).

V zasebnih loviščih lovske pravice pripadajo lastniku zemljišča, če poseduje lovno dovoljenje in če je njegovo kmetijsko zemljišče, gozd ali vodna površina velika vsaj 75 ha in je zaokrožena.

V skupnih loviščih, kamor spadajo vsa, ki ne dosegajo velikosti zasebnih lovišč (75 ha) in obenem ležijo v mejah administrativnih enot določenega okrožja, lovna pravica pripada lovski zadrugi. To osnujejo lastniki zemljišč, ki tvorijo lovišče. Praviloma dajo lastniki zemljišč lovno pravico v zakup.

Lovne pravice se lahko dajo v zakup tudi tretjim osebam, vendar lahko takšna lovišča obsegajo največ 1000 ha, oz. 2000 ha v gorskem svetu na najemnika. Zakupniki lovišč morajo imeti veljavno letno lovsko dovoljenje, posedovati pa ga morajo najmanj tri leta.

Gospodarjenj z divjadjo v gojitvenih loviščih mora zasledovati naslednje cilje: ohranjati mora raznovrstno in zdravo divjad v staležu, ki je primeren razmeram v okolju in na kmetijskih površinah, ki zagotavlja nemoten razvoj divjadi, obenem pa preprečujejo škodo na kmetijskih površinah.

Kandidati za lovce, morajo opraviti pisni in ustni izpit ter strelski preizkus. Poznati morajo biologijo divjadi, gospodarjenje z divjadjo, preprečevanje škod po divjadi, kmetijstvo in gozdarstvo, zakonodajo in tehniko uporabe orožja, obvladovanje lovskih psov, higienske standarde glede ustreljene divjadi in zakonodajo s področja varovanja narave. Pogoj za pridobitev lovnega dovoljenja je tudi sklenjeno nezgodno zavarovanje.

Dovoljene metode lova so streljanje, sokolarjenje in lov s pastmi. Kopitarje (z izjemo divjega prašiča), divjega petelina in ruševca lahko lovijo le v skladu z načrtom odstrela, ki ga lovska organizacija osnuje v sodelovanju s svetom za lovstvo (strokovnim telesom).

Kmetje oz. drugi oškodovanci so upravičeni do odškodnin zaradi škod, ki jo povzroči divjad na kmetijskih površinah, vendar morajo izvesti tudi določene zaščitne ukrepe, ki škodo omejijo ali preprečijo. V ta namen je v delih Nemčije obvezno krmljenje divjadi, ponekod pa je krmljenje zgolj priporočeno. Škodo je dolžan povrniti nosilec lovne pravice, najpogosteje zakupnik lovišča, obenem pa je odgovoren za povračilo škode tudi na kmetijskih površinah izven lovišča, v kolikor se dokaže, da je škodo povzročila lovna vrsta divjadi iz lovišča pod njegovo pristojnostjo.

 

Madžarska

Na Madžarskem je v madžarsko lovsko zvezo, ki je krovna lovska organizacija, združenih 40000 lovcev, v celotni državi pa jih je okoli 50000. Divjad je v državni lasti, prav tako tudi lovna pravica, vendar se jo lahko preko zakupa prenese na lovske družine, ki lovišče zakupijo za določeno dobo. Na tak način je razdeljenih 83% lovnih površin, na preostalih 17% se razprostirajo državna lovišča. Najmanjša površina lovišča je 3000 ha.

 

Dovoljena načina lova poleg streljanja s puško risanico in šibrenico, sta še sokolarjenje in lov z lokom. Lov s pastmi in pogon s psi sta prepovedana.

Kandidat za lovca mora opraviti teoretični in praktični preizkus pred državno komisijo, nanju pa se lahko pripravi tudi v posebnih tečajih. Teorija obsega gospodarjenje z divjadjo, lovsko zakonodajo in oblike lova, lovsko orožje, biologijo divjadi in lovsko etiko. Praktični del obsega ravnanje z lovskim orožjem, strelski preizkus in prvo pomoč. Za pridobitev lovnega dovoljenja, je pogoj tudi sklenjeno nezgodno zavarovanje.

Imetnik lovne pravice je odgovoren za povračilo škode zaradi poškodb od divjadi na kmetijskih in gozdnih površinah ter ob trku z divjadjo.

Sprejemajo se 10 letni lovnogospodarski načrti, ki jih pripravi lovski svet v sodelovanju z ministrstvom za kmetijstvo, uresničujejo pa jih zakupniki lovišč oz. lovske družine.

 

Aljoša Kramberger univ.dipl.gozd.ing.