ZIMSKI ČAS

ZIMSKI ČAS IN ŽIVALI

 

Živalske vrste se znajo dobro prilagajati na življenjske razmere v svojem okolju. Tega so se »naučile« v več sto tisoč let trajajočem razvoju.

Ali živali pozimi zebe? Ali so živali pozimi lačne? Lahko bi si še naprej zastavljali – taka po svoje – čudna vprašanja, saj imajo logiko samo v očeh človeka.

Telesna temperatura živali je odvisna od lastne proizvodnje toplote in izmenjave toplote z okoljem. Tako so toplokrvne živali zaradi učinkovite presnove proizvodnje toplote, izolacijskih lastnosti dlake, perja in podkožne maščobe ter fiziološko regulacijskih sposobnosti, dobro prilagodile na toplotne spremembe. Zimski kožuh rjavega medveda ima za 52 % boljšo izolacijsko vrednost od poletnega. Skrajni konci okončnin, ki so pozimi v stiku z mrzlo podlago , imajo temperaturo od 4 do 7 st. C. Mrzle noge na snežni ali ledeni podlagi te ne raztapljajo in tako ne pride do primrzovanja na tla. Razne dvoživke, plazilci, nevretenčarji…enostavno prenehajo aktivno živeti in preidejo v otrplost, ko pade temperatura na točko zmrzišča. Zimsko spanje ali hibernacija je ekološko zelo uspešen način preživetja neugodnih življenjskih razmer. Med prezimovalno neaktivnostjo se živalim zniža srčna frekvenca, frekvenca dihalnih gibov in pade telesna temperatura na raven okolišne temperature zraka. Pred »zimskim spanjem« se tem sesalcem nabira rjava maščoba. Prilagoditev na nizke temperature se kaže tudi v temni obarvanosti dlake in perja. Toda npr. pri belki ali planinskem zajcu je za preživetje v zimskem času pomembnejše prikrivanje pred plenilci, zato sta pozimi obarvana belo. Nič posebnega ni prilagoditev na težje zimske preživetvene razmere tudi zadržana brejost, kot npr. pri srnjadi ali kuni.

Prilagoditve živali na nizke temperature so pogosto vezane na pomanjkanje hrane. Zato so pogoste prilagoditve tudi selitev ali migracije. Čigra se npr. seli s severnega na južni tečaj.

Ljudje poznamo, da se vrsto ptic odseli z naših krajev v toplejše in jim pravimo selivke. Manj znano pa je, da pozimi mnoge vrste ptic v velikem številu prihajajo iz severnih delov Evrope prezimovat k nam. Ptice se na različne načine pripravijo na mraz in pomanjkanje hrane, da lahko preživijo neugodno zimo. Del ljudskega izročila je krmljenje ptic okoli naših domov. Pričnemo že jeseni, ko je še ugodno vreme, z manjšo količino, ki jo stopnjujemo ob najbolj mrzlih dneh. V krmilnici vedno skrbimo za čistočo. Prenehamo postopoma spomladi. Najbolj uporabna krma za ptice je sončnično seme ali že pripravljena hrana. Lahko jim občasno nasujemo tudi lešnike ali orehova jedrca ali rozine. Lahko jih presenetimo tudi z manjšimi kosi mesa. Obesimo loj ali pripravimo krmne pogače. Verjemite, kako boste veseli različnih ptic, ki jih boste opazovali s svojimi otroki ali vnuki ob ptičji krmilnici. Tako se lahko veliko naučimo o pticah. Gozdarji že vrsto let izvajamo akcijo zimskega krmljenja ptic. Krmo podarimo vrtcem ali osnovnim šolam. Morda želite bolje spoznati ptice? Na vsaki Krajevni enoti Zavoda za gozdove vam bodo odstopili plakat najpogostejših vrst ptic, ali se povežete s člani Društva za opazovanje ptic.

V zimskem času, ob izjemno mrzlih dneh ali visokem snegu, ali takrat ko ni obrodilo plodonosno drevje, lahko govorimo o smoternosti zimskega krmljenja divjadi, ki ga izvajajo lovci. Nedvomno so pri nas ob pravi številčnosti in strukturi prostoživečih živali, te tudi zmožne same preživeti v okolju. Največ naredimo za prostoživeče živali tako, da jih čim manj vznemirjamo v njihovem okolju. Množični in številni pohodi kjerkoli, pa turni smuki povsod itd. lahko povzročajo strese in zahtevajo večje gibanje živali in tako večjo potrebo po hrani.

Živali pozimi živijo, le pustimo jih živeti ali bolje rečeno, navadimo se jih spoštovati!

 

Zapisal:

Jože Prah